Platiščna zavora ali disk zavora?

Disk zavore, ki so že dolgo referenčni zavorni sistem v gorskem kolesarstvu, danes počasi prodirajo tudi na področje cestnega kolesarstva.

Do zdaj zasnova in značilnosti cestnega kolesa niso omogočale združljivosti z disk sistemi. Zato je bilo treba uporabljati platiščne zavore, ki lahko pri močnem zaviranju povzročijo znatno segrevanje obročev in v mokrih razmerah zagotavljajo negotovo zmogljivost, zlasti pri karbonskih modelih.

Zaradi širše uporabe novih proizvodnih postopkov in pojava novih standardov (skozi osi pesta, zavorne čeljusti flat mount, manj obsežne hidravlične ročice …) so proizvajalci prenovili svoje pristope in zdaj ponujajo kolesa s sistemom disk zavor, čeprav smo šele na začetku, tudi na najvišji ravni, kjer je ta korak naredilo le zelo malo profesionalnih kolesarjev.

Disk zavore, ki ponujajo veliko moč in optimalno modulacijo zaviranja, omogočajo ohranjanje odlične zavorne zmogljivosti v vseh razmerah in na vseh vrstah cest, omejujejo obrabo in segrevanje para obroč/zavorna obloga ter odpravljajo težave s kabli, ki oksidirajo ali se zatikajo. Poleg tega disk zavore z obročem, ki ni več omejen z zavorno površino, omogočajo lažja in bolj dinamična kolesa. Vendar je treba ta prihranek pri teži celotnega kolesa postaviti v pravo perspektivo, saj ga v veliki meri izničijo dodatna teža diskov, cevi, čeljusti in ročic. Skupaj sistemi disk zavor zato pomenijo večjo težo v primerjavi s klasičnim sistemom platiščnih zavor in na splošno višje stroške.

Če iščete sistem, ki zagotavlja popolno zanesljivost ne glede na okoliščine, so disk zavore idealna rešitev. Navdušile bodo tudi ljubitelje gora, ki potrebujejo veliko zavorno moč brez nevarnosti pregrevanja, ter kolesarje, ki izmenjujejo aluminijasta in karbonska kolesa, saj ob prehodu z enih na druga ni več treba sistematično menjati zavornih ploščic.

Če iščete najugodnejši sistem (za vstopni razred) ali čim manjšo težo (za višji razred), platiščne zavore ostajajo idealna rešitev.